Spoštovani,
seznanjeni ste, da Varuh človekovih pravic RS (Varuh) obravnava vašo pobudo, s katero ste se na naš naslov obrnili zaradi neustreznega odziva Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti (v nadaljevanju: Komisija) in Vlade RS na tri peticije Koalicije za ločitev države in cerkve. Gre za »Peticijo za odpravo državnega financiranja cerkve« (prva peticija), »Peticijo za popolno obdavčitev katoliške cerkve« (druga peticija) in »Peticijo za poplačilo dolgov holdinga mariborske škofije« (tretja peticija).
1. Varuhovo mnenje s predlogom Komisiji in Vladi RS
V okviru obravnave zadeve je Varuh na Komisijo in vlado naslovil obsežni mnenji s predlogom, da se oba organa vsebinsko opredelita do mnenja Varuha ter vam posredujeta odgovore na vaše peticije.
V mnenju, ki smo ga naslovili na Komisijo in vlado smo poudarili, da peticija oziroma pobuda splošnega pomena naslovnika vsebinsko ne zavezuje v smislu, da bi bil naslovnik zavezan sprejeti predlagano rešitev. Vendarle pa po mnenju Varuha, ki se je izoblikovalo v dolgoletni praksi obravnave tovrstnih pobud, oprto pa je tudi na Komentar Ustave RS (Urednik: Lovro Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 493) pravica državljanov do vlaganja peticij pomeni na drugi strani dolžnost državnega organa, ki je njen naslovnik, da se v okviru svojih pristojnosti do vsebine predloga opredeli in v odgovoru na peticijo navede razloge za svojo odločitev.Pravica do seznanitve z razlogi za sprejem odločitve državnega organa je po mnenju Varuha utemeljena tudi z načelom pravne države, v skladu s katerim morajo biti v odločitvah državnih organov navedeni razlogi, ki jo utemeljujejo, saj to preprečuje.
Opredelitev državnega organa do vsebine peticije je po mnenju Varuha v demokratičnem sistemu, kjer mora imeti ljudstvo učinkovit vpliv na izvrševanje oblasti, posebnega pomena. Pravica do peticije državljanu omogoča enakopraven dialog z državnim organom, ta pa je zagotovljen le v primeru, če se seznani z razlogi za sprejem oziroma zavrnitev peticije. Odgovor posamezniku, ki se je s peticijo obrnil na državni organ, lahko veliko pomeni, saj mu daje občutek, da je bil slišan in da je njegovo pobudo splošnega pomena državni organ prebral, se z njo seznanil, o njej razmislil in se do nje opredelil.
Pravica do seznanitve z razlogi za sprejem odločitve državnega organa je po mnenju Varuha utemeljena tudi z načelom pravne države, v skladu s katerim morajo biti v odločitvah državnih organov navedeni razlogi, ki jo utemeljujejo, saj to preprečuje samovoljo organa.
Poudarili smo še, da odgovor naslovnika dviguje njegov lasten ugled in zaupanje v njegovo delovanje, kar sta pomembna elementa pravne kulture. Toliko bolj velja to za obravnavani primer, v katerem gre za odnos med zakonodajnim organom in ljudstvom kot nosilcem oblasti. To je temeljno razmerje demokratične ureditve, zato je po mnenju Varuha še posebej pomembno, da Komisija z zglednim, hitrim in spoštljivim odzivom državljanom vlije občutek moči in možnosti dejanskega vpliva na urejanje zadev državnega pomena, kot jim to zagotavlja ustava.
Varuh je tudi leta 2005 obravnaval pobudo z vsebino, podobno vaši, in o tej zadevi poročal v poročilu Varuha za leto 2005, in sicer v poglavju “2.1.3 Svoboda združevanja”, na strani 24, kjer smo med drugim zapisali, da se mora naslovnik peticije, glede na svoje pristojnosti, do njene vsebine opredeliti. Takrat smo opozorili na odsotnost zakonodajnega urejanja oziroma podrobnejše opredelitve vsebine in načina izvrševanja pravice do peticije. Ob obravnavi vaše pobude smo državni zbor in vlado opomnili na ta naš predlog in ju prosili, da se do njega opredelita.
2. Odziv Komisije
Komisija nam je odgovorila, da je vse tri vaše peticije obravnavala v skladu z dogovorjenim načinom dela v vsakem mandatnem obdobju in v skladu s pojasnili, ki so objavljeni na spletni strani državnega zobra pod rubriko Delo Državnega zbora/Peticije. Nadalje Komisija pojasnjuje, da ste na prvo in drugo peticijo prejeli ustrezne odgovore ministrstev, vaša prva peticija pa je bila obravnavana tudi na seji Komisije. Glede tretje peticije pojasnjujejo, da je bila vložena tri dni pred državnozborskimi volitvami. Kljub temu je Komisija vlado, ki je takrat opravljala tekoče posle, zaprosila, da naj jo seznani s svojim stališčem. Odgovora vlade niso prejeli, zato so obravnavo peticije z začetkom novega mandata zaključili.
Glede na navedeno Komisija meni, da je prejete peticije obravnavala ustrezno; o prvih dveh peticijah je Komisija prejela stališča in opredelitve pristojnih ministrstev in se z njimi strinjala. Prvo peticijo je obravnavala na seji, z drugo pa se je Komisija seznanila preko informacije o vlogah. Če bi člani Komisije ocenili, da je stališče ministrstva pomanjkljivo, oziroma se z njegovo vsebino ne bi strinjali, bi lahko predlagali uvrstitev peticije na sejo Komisije, vendar se to ni zgodilo.
Glede sistemskega predloga Varuha, naj se vsebino pravice do peticije uredi z zakonom, je Komisija zapisala, da je vsebina pravice do peticije ustrezno urejena z dogovorom o načinu dela Komisije ter Poslovnikom Državnega zbora, zato posebni zakon po njihovem mnenju ni potreben.
3. Predhodno mnenje Varuha o ravnanju Komisije
Varuh je kritičen do odgovorov Komisije. Ne moremo se strinjati z mnenjem, da je vsebina pravice do peticije že ustrezno urejena in da zato ni potreben sprejem sistemskega zakona. Pravica do peticije je človekova pravica, zapisana v 45. členu Ustave. Način uresničevanja človekovih pravic je v skladu z določbo drugega odstavka 15. člena Ustave RS mogoče predpisati le z zakonom, zato dogovor o načinu dela Komisije in Poslovnik državnega zbora za urejanje vsebine pravice do peticije formalno nista ustrezna pravna vira. Na potrebo po zakonskem urejanju pravice do peticije po našem mnenju kaže tudi neustrezna in pomanjkljiva obravnava vaših peticij s strani Komisije.
Glede obravnave vaše prve peticije ugotavljamo, da je bila peticija obravnavana kot posebna točka dnevnega reda seje Komisije z dne 6. junija 2012. Na sejo ste bili povabljeni
tudi podpisniki peticije, dana pa vam je bila tudi možnost predstavitve vsebine peticije članom Komisije. Na seji so o vsebini peticije razpravljali tudi člani Komisije, ki so ob koncu obravnave te točke dnevnega reda sprejeli sklep, da so se seznanili s peticijo.
Kot navedeno zgoraj, Varuh meni, da pravica državljanov do vlaganja peticij pomeni na drugi strani dolžnost državnega organa, ki je njen naslovnik, da se v okviru svojih pristojnosti do vsebine predloga opredeli in v odgovoru na peticijo navede razloge za svojo odločitev. Nadalje ugotavljamo, da Odlok o ustanovitvi in nalogah delovnih teles Državnega zbora določa, da mora Komisija peticijo preučiti in ugotoviti vzroke zanjo, to pa po mnenju Varuha vsekakor terja obravnavo, ki je več kot le seznanitev s peticijo.
Glede na navedeno Varuh meni, da vaše prve peticije Komisija ni obravnavala ustrezno. Ker na vašo pravo peticijo s strani Komisije niste prejeli vsebinskega odgovora, to po mnenju Varuha predstavlja kršitev vaše pravice do peticije.
Kršitev pravice do peticije pa po mnenju Varuha predstavlja tudi obravnava vaše druge peticije, saj nanjo prav tako niste prejeli vsebinskega odgovora Komisije.
Po mnenju Varuha kršitev vaše pravice do peticije pomeni tudi ravnanje Komisije z vašo tretjo peticijo. Ne moremo se namreč strinjati z argumentom, s katerim Komisija pojasnjuje svojo neodzivnost pri obravnavi vaše tretje peticije, in sicer da novo-izvoljeni državni zbor zaključi obravnavo peticij, do katerih se prejšnji državni zbor še ni opredelil. Takšna interpretacija po mnenju Varuha pomeni omejevanje pravice do peticije, za katerega po našem mnenju ni (ustrezne) pravne podlage.
4. Odziv Vlade RS
Odziv Vlade RS v delu, ki se nanaša na predlog Varuha, da vam posreduje odgovore na peticije, ocenjujemo kot pozitiven. Vlada se je namreč do vsake izmed treh vaših peticij vsebinsko opredelila. Odgovore na vaše peticije je vlada sprejela na 24. redni seji dne 26. februarja 2015, dostopni pa so tudi na svetovnem spletu.
Varuh pa ne soglaša v celoti z mnenjem vlade o predlogu Varuha, da bi se vsebino pravice do peticije uredilo z ustreznim zakonom. Vlada namreč meni, da je slovenska ureditev pravice do peticije, v skladu s katero se ta pravica izvršuje neposredno na podlagi Ustave RS, ustrezna in v splošnem primerljiva z državami EU. Vlada meni, da posebno zakonodajno urejanje pravice ne bi nujno doprineslo k bolj učinkovitemu izvrševanju te pravice, tudi zato, ker že Uredba o upravnem poslovanju določa, da mora vsak organ državne uprave, uprava samoupravne lokalne skupnosti ter nosilci javnih pooblastil, v roku 15 dni po prejemu dopisa nanj odgovoriti.
Formalno ustrezna pravna podlaga za ureditev pravice do peticije je po Varuhovem mnenju le zakon. Podrobnejša ureditev pravice do peticije je po Varuhovem mnenju potrebna za to, da bi se določno opredelilo obseg dolžnosti naslovnika peticij ter tudi zaradi preprečitve neenakega obravnavanja posameznih peticij (Komisija se npr. z določenimi peticijami seznani preko informacije o vlogah, določene peticije pa obravnava na seji).
5. Sklepno
Posredovanje Varuha v vaši zadevi je bilo doslej deloma uspešno. Predlogi Varuha niso zavezujoči, Varuh pa na podlagi svojih pooblastil nima možnosti, da državni organ, ki ne spoštuje njegovih predlogov, prisili k določenemu ravnanju. Seznanjamo vas, da je sodno varstvo zoper kršitev pravice do peticije zagotovljeno na podlagi drugega odstavka 157.
Varuh si bo tudi v prihodnje prizadeval za sistemsko ureditev pravice do peticije z namenom, da do podobnih kršitev, kot smo jih ugotovili v vašem primeru, ne bo več prihajalo. Na obravnavani primer bomo tako opozorili v svojem letnem poročilu, načrtujemo pa tudi sestanek s predsednico in podpredsednikom Komisije ter vodjo strokovne službe Komisije.
Številka: 1.3-6/2014-8-AD
Datum: 19.03.2015