Srečo Dragoš: Je prav, da država plačuje verskim uslužbencem prispevke za socialno zavarovanje?

Ne, ni prav. Argumentov za to, da verske skupnosti same financirajo svoje duhovnike, ne pa država, je več. Tu navajam le najpomembnejših sedem.

1. Ustavni razlog: ločitev države od verskih skupnosti (7. člen) je sicer možno izpeljevati v bolj restriktivno ali v bolj ohlapno smer, variante so lahko različne. Obstaja pa skupna meja teh izpeljav, ki ne sme biti povožena, če hočemo ločitev ohraniti. Ta meja je finančna: država ne sme financirati verskih storitev niti zaposlovati niti plačevati verskih funkcionarjev. Ko se to zgodi, je načelo ločitve povoženo. Kot vemo, se je prav to legaliziralo z veljavnim Zakonom o verski svobodi.
2. Socialni razlog: rešitev, da država pokriva del stroškov za socialno zavarovanje duhovnikom (okrog 40%), je bila uvedena že v socializmu in sicer iz socialnih razlogov. Ker je bivša država verskim skupnostim premoženje nacionalizirala, je s prispevki za socialno in zdravstveno zavarovanje duhovnikov kompenzirala njihov ogrožen socialni status. Zdaj, ko je uvedena denacionalizacija, pa tega razloga ni več. Slovenija je edina na celem svetu, ki je verskim skupnostim vrnila celotno premoženje in to v naravi, vključno s fevdalno lastnino! S tem je npr. katoliška cerkev pri nas v hipu postala daleč najbogatejša civilnodružbena organizacija (od vseh, ki jih je čez 12.000), postala je celo fevdalna posestnica (del gozdov), med vsemi netržnimi akterji je postala največji kapitalist in med vsemi propadlimi kapitalisti je najbolj obremenila davkoplačevalce. Zakaj naj bi država, ki svoj proračun klesti na vseh koncih (začenši z redukcijo zdravstvenih, socialnih in delavskih pravic), še vedno pokrivala socialne prispevke duhovščini, ki ostaja edina poklicna skupina s takšnim privilegijem.
3. Antimonopolistični razlog: v veljavnem Zakonu o verski svobodi je uzakonjeno državno kritje socialnovarstvenih prispevkov tam, kjer gre za razmerje »vsaj 1000 pripadnikov registrirane cerkve ali druge verske skupnosti na enega verskega uslužbenca« (člen 27), kar je odkrita formulacija o finančnem podpiranju največjih monopolistov na verski sceni, med katerimi je predvsem RKC, ki ji je bil zakon pisan na kožo. Kajti če bi pri omenjenem financiranju državo res vodila socialna skrb za tiste verske funkcionarje, ki se s svojo dejavnostjo sami ne morejo preživljati, potem bi država uzakonila ravno obratno formulacijo od citirane. Če bi finančno hotela pomagati revnejšim – to pa so manjše in zelo majhne verske skupnosti, ne pa največja in najbogatejša – potem bi se prejšnji navedek moral začeti z besedico »največ 1000 pripadnikov…«, saj je jasno, da manj ko je pripadnikov na enega verskega uslužbenca, težje si tak uslužbenec z versko dejavnostjo priskrbi potrebna sredstva, saj ima malo vernikov. Skratka, da se je država odločila financirati samo takšne, ki imajo »vsaj 1000 pripadnikov«, je dokaz, da odkrito podpira največjo in najbogatejšo cerkev, kar Šturmov Zakon, kot smo videli, prav nič ne skriva. Gre za tipičen primer monopolne zakonodaje.
4. Antikoruptivni razlog: ker so verski funkcionarji postali državni uslužbenci (kar je uvedel Zakon o verski svobodi, spisan, zlobiran in uzakonjen pod bivšim ministrom dr. Šturmom), je od tega najbolj profitirala ravno najbogatejša cerkev, katoliška. S tem je postala bolj odvisna od vsakokratne politike, hkrati pa bolj neodvisna od lastnih vernikov in njihovih prispevkov. Državna zasluga je, da se je z maksimalistično denacionalizacijo in omenjenim zakonom poglobil korupcijski učinek na cerkveno hierarhijo: v času sekularizacije, ko verniki vse bolj osmišljajo svojo vero neodvisno od verskih funkcionarjev ali celo proti njim, se je duhovščina uspela navezati na državne jasli, ignorira versko prenovo v lastnih vrstah in izkazuje arogantnost do vsakršnih sprememb znotraj cerkve, tudi do tistih, ki jih predlagajo odjemalci njenih storitev.
5. Legitimnostni razlog: slovenska javnost je večinsko proti državnemu financiranju duhovščine. Kako je to mogoče, če pa je večina prebivalstva katoliška (skoraj 60 %)? Odgovor lahko razberemo v njihovem odnosu do verskih institucij, ki je takšen: cerkvi in duhovnikom zaupa precej ali pa v celoti le 21,9 % prebivalstva, tistih z nasprotnim mnenjem, ki duhovščini zaupajo bolj malo + zelo malo + sploh ne, pa je kar 79 % (podatek je za 2008, torej še pred bankrotom mariborske škofije; gre za mednarodno raziskavo ISSP). Upanje, da bodo vodilni kleriki doumeli, da biti katoličan na Slovenskem ne pomeni biti tudi samoumevni, brezrezervni pristaš njihovih pogledov, to upanje je bilo dokončno pokopano z državnim financiranjem njihovih plač in državnim pokrivanjem socialnovarstvenih prispevkov, ki ga omogoča obstoječa zakonodaja.
6. Zgodoviski razlog: prvi, ki je na Slovenskem zahteval dosledno samofinanciranje vseh cerkva in vsakršne duhovščine, zlasti katoliške, je bil veliki Slovenec, humanist in duhovnik Janez Evangelist Krek. To je zahteval že daljnega leta 1908. Ne pozabimo, da takrat še ni bilo pri nas niti enega samega komunista, danes pa se vsi takšni predlogi stigmatizirajo kot napad na cerkev, vero, slovenstvo, civilizacijo itd.
7. Evangelijski razlog, ki ga omenjam na zadnjem mestu zato, ker je manj pomemben, saj naslavlja le kristjane. Gre az Jezusov razlog, po katerem sta vera in odrešenje združljivi le z ljubeznijo, nikakor pa ne z materialnim bogastvom! Ravno to je eno najstrožjih, najjasneje formuliranih in največkrat ponovljenih sporočil v Svetem pismu (Mt 19, 16-30; Mr 10, 17-31; Lk 18, 18-30). To je tudi duh II. vatikanskega koncila, ki ga slovenski kleriški vrh nikoli ni sprejel za svojega, z bivšim nadškofom Rodetom pa se mu je tudi izrecno odpovedal. Obstoječa zakonodaja na verskem področju, ki jo najbolj podpira katoliški kler, je že dlje časa neposreden in najpomembnejši razlog erozije evangelijskih vrednot.