Cerkveni davek ne rešuje ničesar in sicer zaradi teh razlogov:
1. Logični: ni logično, zakaj bi namesto RKC prevzela država njen posel, torej zbiranje in razdeljevanje denarja od članov RKC in s tem igrala računovodski servis za RKC. Verske skupnosti se naj financirajo same, kar pomeni ravno to: same naj zbirajo denar za svoje potrebe. Zakaj naj bi se v to vmešavala država? Saj se po Ustavi tudi ne sme. Kajti po tem predlogu bi država morala v vlogi »računovodstva« RKC opravljati tudi nadzor nad formalnim članstvom, torej ga tudi nadzirati, ali res plačuje ta »davek« in če ga ne, kaj naj stori? Naj tistega formalnega člana, ki ne plačuje predpisane vsote, državno sankcionira (izterja) ali kako? S kakšno pravico se naj država vmešava v prostovoljno financiranje verskih skupnosti, zlasti pri tistih, ki ostajajo člani RKC (oz. koristijo njene storitve), pa jih nočejo ali ne morejo plačati? Naj se tu uvede ista logika kot pri dohodnini (rubež) ali kaj? Da ne omenjam drugih nerešljivih težav, npr., kako ločiti formalne člane RKC od dejanskih koristnikov uslug te verske skupnosti itd.
2. Načelno-politični: v Slo. je temeljni problem v tem, kako odstaviti verske skupnosti od proračunskih jasli (zlasti RKC), ni pa temeljni problem vprašanje, kako naj država bolj »pravično« financira verske skupnosti. In če je to res, potem ni rešitev temeljnega problema v izmišljanju novih načinov financiranja (zlasti RKC), pač pa v tem, kako RKC odstaviti od dejanskih, že obstoječih finančnih privilegijev.
3. Pragmatično-politični: ne nadaljujmo (ponavljajmo) napak, ampak jih odpravimo. Če bi se projekt cerkvenega davka uresničil (pa se ne bo!), bi to postal zgolj še en, dodaten finančni vir financiranja RKC. Kajti doslej smo imeli že denacionalizacijo (kot 100% naturalizacijo = unikaten izum na planetu Zemlja), ki se je argumentirala ravno s tem, da bi se naj po tem »pravičniškem« ukrepu verske skup. dokončno odcepile od državnih finančnih jasli, pase je zgodilo ravno nasprotno: uzakonitev finančnih privilegijev v Šturmovem Zakonu o verski svobodi, zraven pa še tisti predlog od naslednikov pokojne LDS v zvezi s posrednim financiranjem prek dohodnine, kjer dohodninski zavezanci namenijo nek delež za verske skupnosti in potem to država res tudi tako obračuna. To zadnje ni nič drugega kot »bratranec« cerkvenega davka, ki pa se je zgolj prištel zraven obstoječih načinov, ni pa jih zamenjal. Zakaj bi bilo tokrat drugače? Zagotovo ne bo. Če bi se, recimo, res po nekem čudežu realiziral cerkveni davek, bi to postal le še eden od dodatnih virov financiranja, ne pa da bi že takoj postal alternativa vsem drugim (jih zamenjal) – kajti če bi hotel biti alternativa, bi morali najprej s parlamentarno večino ukiniti obstoječe finančne privilegije. In za to gre. Šele, po tem, ko bi se to zgodilo, pa bi lahko cerkveni davek postal res alternativna zamenjava za obstoječo šlamastiko – ampak, ko bi res dosegli ukinitev zdajšnjega sistema, zakaj naj bi po tem zvlekli državo v nov način distribucije prostovoljnih prispevkov med verniki in njihovimi organizacijami (gl. 1. tč.)? K temu pragmatično-političnemu argumentu spadajo tudi tale dejstva: morebitna uvedba cerkvenega davka bi lahko šla le preko FURSa, ta pa bo zagotovo proti. Dokaz: FURS je bil proti tudi pri veliko bolj smiselnem predlogu, namreč, da bi odločanje o ne/upravičenosti dodeljevanja socialnih transferjev (zlasti temeljnega, osnovnih denarnih pomoči) prešlo iz centrov za socialno delo na FURS, kar bi bilo edino pravilno (ker je tu glavno merilo finančno stanje upravičenca do teh transferjev), a se seveda to ni zgodilo. FURS tega administrativnega bremena ni hotel prevzeti, zato je ta administracija ostala na strokovnih službah v sociali (CSDji9, kar je zablokiralo socialno delo in ga naredilo za strelovod gneva uporabnikov itd. Skratka, prvi odpor bi prišel od državne administracije. Drugi odpor bi bil parlament, saj ne zmore konsenza o tem, da bi RKC finančno odstavil od državnih jasli – kar bi bil predpogoj za to, da bi morebitni cerkveni davek postal alternativa, ne pa še en dodatni vir financiranja. Tretja zavrnitev bo prišla s strani same RKC (pravzaprav je že prišla, ko se je pred par leti ta ideja prvič pojavila v medijih), saj RKC pravilno domneva, da bi cerkveni davek sprožil enako kot v Nemčiji in Avstriji, torej dodaten osip formalnega članstva (izstopi).
4. Proračunski: tudi v primeru, da bi bili vsi trije zgornji argumenti napačni (pa niso!), se postavljajo v zvezi s proračunsko obremenitvijo najmanj tri vprašanja.
– Prvič, ob morebitni vpeljavi cerkvenega davka bi protestirala večina in ne manjšina verskih skupnosti (za škandal oz. ustavno presojo bi bil dovolj že zgolj protest ene same izmed njih, ki jih je krepko čez sto). Kajti skoraj vse verske skupnosti v RS – razen seveda največjih štirih – se že sedaj financirajo povsem samostojno, torej brez državnih financ (ker so premajhne, da bi kaj dobile itd.). Uvedba cerkvenega davka pa jim zagotovo ne bi povečala števila formalnega članstva (prej obratno), kar bi pomenilo, da bi od »cerkvenega davka« dobili nad sabo samo dodaten državni nadzor, ne pa dodatnega denarja. Torej, kaj storiti v tem primeru? Torej v primeru, kjer bi se cerkveni davek uvedel (kar je nerealno) zaradi demonopolizacije RKC, hkrati pa bi škodil večini manjših verskih skupnosti, ki od države zahtevajo samo eno, da jih pusti pri miru? Komu zdaj dati prednost? Demonopolizaciji RKC, ki jo je treba in jo je mogoče demonopolizirati že pred uvedbo cerkvenega davka (torej neodvisno od tega ukrepa), ali pa dati prednost ostalim verskim skupnostim, ki so doslej (zaradi majhnosti) uživale »privilegij« državnega nevmešavanja, po novem pa bi jim država bdela in brskala nad natančno evidenco članstva in njihovimi finančnimi prilivi? Tu ustavni 7. člen daje nedvoumni odgovor.
– Drugič: kaj naj ob dodatnih državnih stroških (z naslova računovodskega servisiranja verskih skupnosti) rečemo mi, ki ne pripadamo nobeni verski skupnosti? Cerkveni davek z vidika proračuna pomeni, da država namesto RKC (vključno s skoraj nepreglednim številom vseh ostalih verskih skupnosti) ponudi administracijo oz. logistiko (evidentiranje + nadzorovanje + finančno transferiranje + sankcioniranje) in s temi stroški razbremeni verske skupnosti na račun državnega proračuna. Zakaj bi jaz, ki nisem član nobene verske skupnosti, pristal na kaj takega, še zlasti v razmerah, ko se krčijo proračunski stroški za socialo, zdravstvo itd.? In seveda s tem pomislekom nisem sam: takšnih je po najbolj konservativni oceni okrog 40% slovenskih državljanov, po realnejši pa precej več, saj je večina tistih, ki se opredeljuje za katoličane, odločno proti državnemu financiranju RKC.
– Tretjič: če bi se država res odločila računovodsko servisirati (zbirati, distribuirati) prispevke vernikov za njihove verske skupnosti, zakaj ne bi tega istega počela raje za humanitarne organizacije, RKS, ZPM, AI itd.? Kajti te organizacije živijo izključno od prostovoljnih prispevkov svojih članov + simpatizerjev + občasni donatorjev, medtem ko jim administriranje financ, ki se jim nikakor ne morejo izogniti, predstavlja občutno večjo obremenitev kot pa največji verski skupnosti. Kajti za razliko od RKC so humanitarne org. pod občutno večjim pritiskom tako od zgoraj (državna kontrola) kot od spodaj (članstvo + namenske akcije oz. »nabirke«, ki jih ne smejo preusmeriti v drug namen), hkrati pa razpolagajo z neprimerno siromašnejšim administrativnim kadrom in so hkrati tudi bolj občutljive na javno mnenje (za razliko od RKC jih že najmanjši finančni škandal lahko pokoplje). Skratka, zakaj ne bi tudi humanitarcem država prevzela breme zbiranja oz. usmerjanja financ in jih s tem občutno razbremenila? Kajti skupni družbeni prispevek humanitarnega sektorja je izrazito pozitiven, skupni prispevek RKC pa je izrazito negativen (= glavni akter v nastajanju bančnega zloma, ki smo ga financirali vsi državljani). Kako torej s to dilemo: bi z morebitnim cerkvenim davkom morali zahtevati tudi hkratni državni prevzem računovodstva s hrbta humanitarcev, ali pa bi slednje morali uvesti pred uvedbo cerkvenega davka ali pa nič od tega?
5. Ustavno-pravni argument: po 7. Členu Ustave RS je država ločena od verskih skupnosti, slednjim pa garantira svobodo pred vmešavanjem države. To načelo pomeni za državo (zlasti v zvezi s cerkvenim davkom) dve pomembni omejitvi: prva je v tem, da se ne sme vmešavati v verske zadeve – in evidenca članstva ter prostovoljni finančni prispevki članov njihovi verski skupnosti je eno od osnovnih področij garantirane svobode, v katero (predvsem) država ne sme posegati, saj je to stvar svobodne odločitve državljanov (sploh pa ne, da bi država pri zbiranju financ vernikov sankcionirale morebitne neplačnike itd. ali pa da bi te »grešnike« s pomočjo državnih organov ovajala klerikom RKC, da jih oni sankcionirajo…). In drugič, po tem členu država ne sme v nobenem primeru dati iz proračuna niti en cent za verske dejavnosti, ker je to ustavno nedopustno (ločitev)! Država se lahko odloči, da nameni proračunski denar za neverske dejavnosti (npr. prek razpisa za humanitarne projekte, kamor se seveda, kot vsak drug, lahko prijavi tudi Karitas, ali za privatno-koncesionirane šole, itd.; ključno pri tem je, da izbere najboljšega ponudnika in to ne po verskih kriterijih). Vse to je bilo dopustno že v socializmu in je tudi danes nesporno. Ne sme pa država, kot rečeno, proračunsko financirati verske storitve (npr. plačo duhovniku, ki opravlja verske obrede itd.) – in na tem načelu pade cerkveni davek. Kajti z državnim zbiranjem denarja vernikov, ki ga potem država transferira nazaj njihovim verskim skupnostim, se v tem posredovanju (obtoku prek proračuna) zlivajo sredstva verskim skupnostim tudi za verske dejavnosti (maše idr. obredi), prav to pa je ustavno prepovedano.
6. Zgodovinski argument: o tem se ne bom razpisoval, ker sem se dovolj že na drugih mestih, gre pa za J.E. Kreka, ki je že pred dobrim stoletjem zavrnil poleg državnega financiranja (RKC ) tudi vse druge posredne poskuse takega finančnega suporta. In kar je zanimivega pri teh krekovskih argumentih, je dvoje: Krek je to prepričljivo argumentiral s sklicevanjem na zaščito ugleda RKC (ne pa zato, ker bi bil proti njej); hkrati pa je bil sam, kot je znano, tudi klerik in v temeljni doktrini konservativen, cerkvi zvest katoličan, torej nikakršen boljševik (ki jih takrat, pred prvo sv. vojno, sploh še ni bilo). In med najuglednejšimi katoličani na slovenskem sploh ni bil edini, je pa res, da je bil najzgodnejši. Skratka, že Krek je bil proti cerkvenemu davku. Če so to lekcijo prešpricali kleriki pri nas, bi je ne smeli niti vsi tisti, ki se uvrščajo v kakršnemkoli smislu levo od sredine.
7. Empirični argument: po podatkih javnega mnenja (SJM) je velika večina ljudi – vključno z večino katoličanov – proti kakršnemukoli državnemu financiranju RKC. In to ne velja zgolj za novejše podatke SJM, torej po finančnem fiasku mariborske škofije, ampak že pol stoletja prej. Tega ne vedo le politične elite.
8. Ideološki argument: edina verska skupnost, ki v Slo. raste, je islamska. V primeru realizacije cerkvenega davka bi tvegali, da bo država pristranska tudi v tej svoji računovodski funkciji: v islamofobni histeriji, ki smo ji podlegli tudi pri nas (že pred krizo z begunci), obstaja resna nevarnost, da bi država evidentiranje katoliških in muslimanskih vernikov ter (posledično) njihovih finančnih prispevkov lahko izvajala v škodo drugih in v korist prvih. Zakaj, ker se delež samoizjavljenih katoličanov pri nas zmanjšuje, delež muslimanov pa povečuje. Je res državni aparat (podvržen različnim idejno usmerjenim vladam) boljši garant za redistribucijo prostovoljnih darov vernikov kot pa same verske skupnosti?
Sklep: in kaj sedaj? Zavzemanje za cerkveni davek je (vulgarno rečeno) pljuvanje v lastno skledo. Kaj nam pa ostane? Mislim, da samo tri stvari:
a) Brezkompromisno odstavljanje vseh verskih skupnosti od državnih jasli (kar praktično pomeni predvsem RKC, pri drugih treh največjih gre itak za drobiž, pri vseh ostalih pa se ne spremeni nič). Ta cilj mora postati prioriteten. Imamo tri močne argumente zanj, prva dva med njimi sta svetovno unikatna in sicer: denacionalizacija v najekstremnejši obliki, ki je niso izvedli nikjer drugje, finančni fiasko (mariborske) RKC, ki je najbolj obremenil državni proračun od vseh drugih krivcev za bančni polom in je bil celo v okviru »vesoljne« RKC unikaten, in tretjič, v ustavi imamo zapisano ločitev države od verskih skup., kar ni ravno pogosta ustavna praksa. In mimogrede: za sabo imamo ves čas tudi veliko večino javnosti (SJM).
b) Če to ne gre, kar sem navedel zgoraj, si je treba prizadevati za kompromisne predloge (ki tudi doslej niso šli skozi parlament), to je: zahtevati uveljavitev stališč ustavnega sodišča v zvezi z njegovim kritikami obstoječega Zakona o verski svobodi. Če to dosežemo, se bo takoj pokazalo, da v bistvu pade skoraj celoten zakon (ZVS), alternative pa so pripravljene že od prej, a obtičale v predalu, ker ni politične volje, da bi jih dali na parlamentarno mizo (zadnji Guličev predlog ni idealen, a je neskončno boljši od obstoječega zmazka ZVS, z njim bi se dalo živeti).
c) Če niti to ne gre, kar sem omenil pod b), pa je samo še ena varianta. Ta je skrajno minimalistična, a bi kljub skromni aspiraciji postavila vse na glavo in sicer: v obstoječem ZVS se naj spremeni zgolj samo ena kratka besedica in sicer tista v 27. členu ZVS, kjer se v zvezi z državnim financiranjem določa razumno število verskih uslužbencev na enega vernika: zdaj je rečeno, da je ta pogoj (za financiranje) izpolnjen, »če je ugotovljeno razmerje vsaj 1000 pripadnikov registrirane cerkve … na enega verskega uslužbenca…« Tu je temeljni številčni ključ za privilegirano financiranje največje verske skupnosti. Dovolj bi bilo, če zamenjamo to ključno besedico (z rdečim) z besedo največ – s tem bi obrnili logiko obstoječih privilegijev in sicer tako, da boi odslej država financirala najmanjše verske skupnosti (torej tiste, ki imajo največ 1000 pripadnikov), ne pa največjo. Poanta: če ne moremo odstraniti državnega financiranja, ga je treba vsaj deprivilegirati, torej da se financirajo tiste verske skupnosti, ki imajo manj vernikov (in se zato same težje vzdržujejo), ukine pa se financiranje največjih (ki imajo 100 ali več vernikov) in zato lažje same zberejo prispevke za svoje funkcionarje.
Skratka, najraje a), če to ne gre, potem b), če pa ne moremo niti tega, pa vsaj c). Ni hudič, da bi na Slovenskem zbrali kritično maso vsaj za spremembo ene besedice!