Republika Slovenija
Vlada
Ljubljana
Številka: 09304-3/2015/6
Datum: 29. 10. 2015
O D G O V O R
na Peticijo Koalicije za ločitev države in cerkve za prepoved krsta dojenčkov
Koalicija za ločitev države in cerkve je z dopisom z dne 25. 9. 2015 na Vlado Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) naslovila Peticijo za prepoved krsta dojenčkov iz aprila 2014 (v nadaljnjem besedilu: peticija). Peticija vsebuje zahtevo za zakonsko prepoved krsta dojenčkov in drugih otrok, ki ga izvaja Katoliška Cerkev in druge verske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva). Zahteva se utemeljuje s trditvami, da naj bi bil krst dojenčka in drugih otrok (v nadaljnjem besedilu: krst otrok) ravnanje, s katerim naj bi starši otrok in posledično verske skupnosti ustavno nedopustno (protiustavno) posegli v otrokovo pravico do verske svobode iz 41. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ustava), ki naj bi bila po naravi stvari do trenutka, ko je otrok v stanju mirovanja in je v imenu otroka oziroma brez otrokovega soglasja ne more uresničevati nobena druga oseba. Zahteva se utemeljuje še z dodatnimi razlogi, ki naj bi bili posledice krsta otroka (nemožnost celovitega izstopa1 iz Katoliške Cerkve, krst naj bi posegel v duševnost otroka z vtisom neizbrisnega duhovnega znamenja, otrok naj bi postal nova stvar in ud cerkve, otrok naj bi bil poslušen in ubogal cerkvene predstojnike, otrok naj bi imel obveznosti materialne podpore cerkvi, misijonske dejavnosti cerkve in širjenja ter branjenja katoliške vere). Ker so navedeni dodatni razlogi verske oziroma teološke narave in zaradi spoštovanja načela ločitve države in verskih skupnosti iz 7. člena ustave sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti2, se vlada o teh razlogih ne more in ne sme opredeljevati.
Vlada meni, da je pravno stališče oziroma izhodišče peticije (da je zaradi mirovanja pravice do verske svobode otrok iz 41. člena ustave, ki traja od trenutka rojstva otroka do trenutka, ko otrok doseže ustrezno starost3 in zrelost za odgovorno uresničevanje verske svobode, oziroma da je vsak krst otroka brez njegovega soglasja šteti za ustavno nedopusten poseg v otrokovo pravico do verske svobode), pravno zmotno, ker v celoti prezre tako ustavno pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnim verskim in moralnim prepričanjem iz tretjega odstavka 41. člena ustave, kot tudi spoznanja pravne teorije o predmetu varstva navedene pravice staršev in lastnostih notranjega razmerja med starši in otroki ter določbo o verski vzgoji otrok iz 10. člena Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13; v nadaljnjem besedilu: ZVS), ki na zakonski ravni ureja način in mejo uresničevanja ustavne pravice staršev iz tretjega odstavka 41. člena ustave in ustavnosodno prakso o starostni meji, do katere naj bi starši imeli vpliv na otrokovo opredelitev glede veroizpovedi.
Tretji odstavek 41. člena ustave daje »staršem pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo«, pri čemer mora biti usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo ter z njihovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Ta pravica staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnim verskim in moralnim prepričanjem, je poseben vidik njihove svobode vere in vesti in hkrati njihove pravice do vzgoje svojih otrok (prvi odstavek 54. člena ustave)4.
Po pravni teoriji naj bi bila verska svoboda, katere upravičenci so tudi otroci (osebe do 18. leta starosti), omejena s pravico staršev, zagotovljeno v tretjem odstavku 41. člena ustave5, predmet varstva pravice staršev iz tretjega odstavka 41. člena ustave pa naj bi bilo vsako vplivanje na razvoj in oblikovanje otrokove osebnosti z verskim in moralnim predznakom tudi npr. ko gre za »(prvo) določitev vere«6, kamor se lahko po oceni vlade uvrsti tudi sprejem odločitve staršev za krst in samo versko dejanje krsta otroka, ki ga praviloma opravi verska skupnost.
Pravna teorija ugotavlja tudi, da v notranjem razmerju med starši in otroki, kar je razvidno iz že navedenega tretjega odstavka 41. člena ustave, ni absolutnosti in da je to razmerje časovno razčlenjeno, kar pomeni, da se vsebina tega razmerja s starostjo in zrelostjo otrok spreminja tako, da se pravice staršev odločati o vzgoji otroka (tudi npr. verski vzgoji) zmanjšujejo z razvojem otroka in njegovo sposobnostjo, da odločitve sprejema samostojno, ter da pozitivno pravo lahko sledi navedenemu dogajanju zgolj s sledenjem objektivno zaznavnemu dejstvu – starosti otroka7.
Navedenim teoretskim spoznanjem pritrjuje tudi zakonska ureditev verske vzgoje oziroma načina uresničevanja in mej ustavne pravice do verske svobode staršev in otrok iz 10. člena ZVS, po kateri verske odločitve do otrokovega 15. leta starosti (objektivno zaznavnega dejstva) sprejemajo starši in po dopolnjenem 15. letu samostojno otrok. Navedena starostna meja 15 let tudi bistveno ne odstopa od starostne meje 14 let, glede katere je Ustavno sodišče Republike Slovenije v 22. točki obrazložitve odločbe, št. U-I-92/01-35 z dne 28. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 22/02) menilo, da kot starostna meja, do katere naj bi starši imeli vpliv na otrokovo opredelitev glede veroizpovedi, gotovo ni postavljena previsoko.
Mag. Darko Krašovec
generalni sekretar
1 Na podlagi celotne obrazložitve peticije je domnevati, da je celovit izstop treba razumeti kot »celovit duhoven« izstop iz verske skupnosti oziroma Katoliške Cerkve.
2 Gl. 98. točko Odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-92/07-23 (Uradni list RS, št. 46/10).
3 Peticija ustrezne starosti otroka ne opredeljuje z navedbo let otroka.
4 Šturm, Lovro in drugi.,: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 457
5 Ibid.: str. 448
6 Ibid.: str. 457
7 Ibid.: str. 580