Vlada RS
Gregorčičeva 20-25
1000 Ljubljana
4.1.2016
Spoštovani!
Zahvaljujemo se vam za odgovor na Peticijo za prepoved krsta dojenčkov pod številko: 9304-3/2015/6 z dne 29. 10. 2015.
Zapisali ste:
»Vlada meni, da je pravno stališče oziroma izhodišče peticije (da je zaradi mirovanja pravice do verske svobode otrok iz 41. člena ustave, ki traja od trenutka rojstva otroka do trenutka, ko otrok doseže ustrezno starost3 in zrelost za odgovorno uresničevanje verske svobode, oziroma da je vsak krst otroka brez njegovega soglasja šteti za ustavno nedopusten poseg v otrokovo pravico do verske svobode), pravno zmotno, ker v celoti prezre tako ustavno pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnim verskim in moralnim prepričanjem iz tretjega odstavka 41. člena ustave, kot tudi spoznanja pravne teorije o predmetu varstva navedene pravice staršev in lastnostih notranjega razmerja med starši in otroki ter določbo o verski vzgoji otrok iz 10. člena Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13; v nadaljnjem besedilu: ZVS), ki na zakonski ravni ureja način in mejo uresničevanja ustavne pravice staršev iz tretjega odstavka 41. člena ustave in ustavnosodno prakso o starostni meji, do katere naj bi starši imeli vpliv na otrokovo opredelitev glede veroizpovedi.«
Omenjeno stališče Vlade RS o »naši« pravni zmotnosti ni v skladu s slovensko ustavo, saj ne upošteva določil 16. člena omenjene ustave. Po tem določilu je sicer mogoče določene pravice in svoboščine začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju, po določilu 2. odstavka tega člena pa niti v tem stanju ni mogoče začasno razveljaviti ali omejiti svobode vesti iz 41. člena. Če torej te pravice ni mogoče omejiti oz. začasno razveljaviti niti v vojnem ali izrednem stanju, je jasno, da tega ni mogoče storiti niti v «mirnem« času. Ker pomeni krst dojenčkov vstop v katoliško cerkev (ali kakšno drugo versko skupnost) in s tem po vsej verjetnosti katoliško vzgojo (ali vzgojo kakšne druge vere) je jasno, da je bila dojenčku, ki o tem ni odločal, odvzeta ali vsaj omejena svoboda vesti. To pa je protiustavno, saj je v nasprotju vsaj z duhom 16. člena ustave. Vsebina te svobode je vsekakor tudi vstop v neko versko skupnost in vzgoja po veri te skupnosti.
Če pa bi bilo kljub vsemu potrebno tehtati med svobodo vesti otroka in svobodo vesti staršev s smislu 41. člena ustave pa je jasno, da pretehta svoboda vesti otroka in ne staršev, saj se svoboda vesti staršev ne nanaša na lastno vest, temveč na vest drugega. In ta drugi vedno mora imeti prednost, kajti skrb za vest drugega je jasno manj vredna kot sama vest drugega. Sicer pa je 3. odstavek jasen: verska in moralna vzgoja mora med drugim potekati v skladu z otrokovo svobodo vesti in verske opredelitve oz. prepričanja. Kako so spoštovana ta otrokova upravičenja, če mu je odvzeta svoboda vesti s strani staršev, ni jasno.
Napačno je stališče Vlade, da imajo starši pravico določiti vero otroku. Bistvo verske svobode je ravno v tem, da si vsakdo sam določa svojega boga. Da ena oseba določa, v katerega boga bo morala verovati druga oseba oz. katerega boga bo imela pa tudi če je to njihov otrok, je popolnoma nesprejemljivo in krši praktično vse temeljne ustavne določbe glede pravic. To, da mora ena oseba verovati v tujega boga, torej boga, ki si ga ni sama izbrala, ni samo ustavno nesprejemljivo, temveč kaže tudi na pomanjkanje ljubezni s strani staršev do lastnih otrok. Ne samo to, kaže tudi na nesprejemljivo »lastništvo« nad otrokom. Takšna protiustavna situacija je imela za mnoge otroke zelo negativne posledice: spomnimo se samo pedofilskih zlorab otrok, članov katoliške cerkve s strani duhovnikov – tudi v Sloveniji. Ali pa nasilja, ki ga duhovniki tako ali drugače izvajajo nad otroki. Vsega tega ne bi bilo ali pa bistveno manj, če bi se otroci odločali o svoji pripadnosti kot odrasli. Vladno stališče na žalost podpira situacijo, do katere lahko pride v smislu zlorab krščenih otrok.
Kot to izhaja iz ustave (npr. 54. člen), so otrokove koristi nad pravico staršev do vzgoje lastnih otrok. Če starši s krstom včlenijo svojega otroka npr. v katoliško cerkev in mu s tem naložijo velike obveznosti, ki jih cerkev ob krstu dodeli krščencu, pa se teh obveznosti otrok niti kot odrasel ne more več znebiti, ob tem, da sploh ni dal soglasja za prevzem teh obveznosti, je to daleč proč od načela največjih otrokovih koristi. To vsekakor ni v korist otroka. Glede na določilo 54. člena ustave bi z zakonom zaradi varovanja otrokovih koristi morali prepovedati krst dojenčkov v smislu vstopa v neko versko skupnost. Jasno namreč je, da velike in življenjsko pomembne obveznosti, ki so otroku pri krstu vsiljene, niso v njegovo korist. So v njegovo škodo, o čemer je veliko dokazov.
V svojem odgovoru se sklicujete na pravno teorijo. Ker je večina pravnih teoretikov živi in dela v okolju, ki je indoktrinirano s cerkveno ideologijo, tudi v odnosu do otrok, je jasno, da imajo takšna do otrok neprijazna in celo škodljiva stališča. Sigurno pa so neustavna. Državni organi pa ne smejo biti »talec« takšne cerkvene ideologije, ker morajo delovati v korist državljanov, še posebej otrok, in ne cerkve, ki je po ustavi tudi ločena od države. Zato je čudno, da ima Vlada RS še vedno takšna nazadnjaška stališča do svobode vesti otrok.
V svojem odgovoru se sklicuje Vlada RS tudi na Zakon o verski svobodi in njegov 10. člen, po kateri verske odločitve do otrokovega 15. leta starosti sprejemajo starši in po dopolnjenem 15. letu samostojno otrok. Ve se, kdo je bil pripravljavec tega zakona in zato je tudi jasno, zakaj takšna protiustavna določba. Pripravljavec je bil s svojo skupino in pomočniki v pristojnem državnem uradu ter s sodelavci v Državnem zboru znani član katoliške cerkve, dr. Lovro Šturm. Popolnoma jasno je, da je v zakon vnesel cerkveno gledanje na krst otrok. Nenazadnje je bil to kot član cerkve dolžan to storiti, sicer bi ga lahko cerkev kaznovala.
Iz biblije je razvidno, da je Jezus stal na stališču, da je prvo potrebno učiti, šele na to krstiti. To vsekakor zavezuje vse katolike in pripadnike drugih verskih skupnosti, ki same sebe imenujejo krščanske. To zavezuje tudi člane slovenske vlade, ki so člani katoliške cerkve (ali druge »krščanske« cerkve), kar pomeni, da morajo ravnati tako, da se v svojem delu trudijo uresničevati Jezusov nauk, torej tudi ta glede krščevanja otrok. Iz Zakonika cerkvenega prava (kanon 748) izhaja, da nikomur ni dovoljeno nikoli kogarkoli siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere. Če je temu tako, kako je mogoč krst dojenčkov, ki ne pomeni siljenje v katoliške vero, temveč že samo brezpogojno dodelitev te vere otroku. To je še mnogo slabše kot siljenje v vero. To zavezuje tudi člane slovenske vlade, ki so katoliki. Vsaj statistično je kakšnih 80% članov vlade članov katoliške cerkve, saj ima le-ta v Sloveniji približno 1,5 milijona vernikov (po podatkih same cerkve).
Na podlagi navedenega menimo, da stališče Vlade RS podano v odgovoru na našo Peticijo za prepoved krsta dojenčkov ni skladno z ustavo in interesi otrok ter zato predlagamo, da Vlada RS peticijo še enkrat obravnava in sprejme takšne ukrepe, ki bodo v korist otrok.
Odgovor lahko pošljete na naš elektronski naslov!
Hvala in lep pozdrav!
Koalicija za ločitev države in cerkve
Zanjo: Vlado Began