Koalicija za ločitev države in cerkve je na Vlado Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) naslovila Peticijo v zvezi s poplačilom dolgov holdinga mariborske nadškofije oziroma z njo povezanih oseb. Peticija Koalicije za ločitev države in cerkve v zvezi s poplačilom dolgov holdinga mariborske nadškofije (v nadaljnjem besedilu: peticija) vsebuje »primarno zahtevo, da država cerkvi (v nadaljnjem besedilu: Katoliški Cerkvi) določi npr. 3-mesečni rok za poravnavo vseh dolgov mariborske nadškofije in z njo povezanih oseb« in šest nadomestnih zahtev, ki naj bi bile uresničene v primeru neuspešnosti primarne zahteve oziroma vsake posamezne, po vrstnem redu navedene nadomestne zahteve (ustavitev toka javnega denarja cerkveni sferi in njegovo preusmeritev upnikom cerkvene sfere, zaseg vse gotovine Katoliške Cerkve, zaseg in prodaja premičnin Katoliške Cerkve, zaseg in prodaja nepremičnin Katoliške Cerkve, državni zahtevek, naslovljen na Sveti sedež v primeru nezadostnega poplačila dolgov, in prepoved delovanja Katoliške Cerkve do poplačila dolgov).
Slovenski pravni red oziroma področni zakon – Zakon o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – Odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13; v nadaljnjem besedilu: ZVS) ne vsebuje posebnih pravnih pravil o odgovornosti verskih skupnosti (npr. Katoliške Cerkve) za sestavne dele verskih skupnosti (npr. mariborsko nadškofijo) kot jih opredeljuje določba tretjega odstavka 6. člena ZVS, vsebuje pa splošna pravila, kot so navedena v zadnjih dveh odstavkih tega odgovora.
Zato bi morala Republika Slovenija za zakonito uresničitev navedenega primarnega zahtevka glede odgovornosti Katoliške Cerkve za dolgove mariborske nadškofije najprej vzpostaviti ustrezno pravno podlago oziroma bi moral Državni zbor sprejeti ustrezno zakonsko normo, ki bi poleg odgovornosti določila tudi pristojni državni organ, saj pravna teorija ugotavlja, da je za vse oblastne pravne osebe (npr. državo) značilno, da jim je dovoljeno le to, kar je predvideno kot njihova pristojnost, in da njihova dejavnost obsega le tisto, kar sodi v njihovo pravno predpisano pristojnost, vse drugo pa jim je prepovedano. Hkrati bi morebitne nove zakonske norme, s katerimi bi uresničili primarno zahtevo, za nazaj urejale odgovornost verskih skupnosti (npr. Katoliške Cerkve) za sestavne dele verskih skupnosti (npr. mariborske nadškofije). Te norme bi zato pomenile kršitev ustavnega načela prepovedi retroaktivnosti oziroma povratne veljave splošnih pravnih aktov iz 155. člena Ustave Republike Slovenije.
Zgornje ugotovitve veljajo tudi za prve štiri nadomestne zahteve peticije (ustavitev toka javnega denarja cerkveni sferi in njegovo preusmeritev upnikom cerkvene sfere, zaseg vse gotovine Katoliške Cerkve, zaseg in prodaja premičnin Katoliške Cerkve, zaseg in prodaja nepremičnin Katoliške Cerkve).
Glede na navedeni izostanek pravnega temelja primarne zahteve tudi nadomestne državne zahteve, naslovljene na Sveti sedež v primeru nezadostnega poplačila dolgov, po naravi stvari ni mogoče racionalno argumentirati. Postavitev tovrstne zahteve zato ne bi bila smiselna.
Določba 12. člena ZVS ne dopušča začasne prepovedi delovanja Katoliške Cerkve do poplačila dolgov, ampak dopušča državi samo popolno prepoved delovanja verske skupnosti, o kateri odloča sodna veja oblasti. Državnim organom, nosilcem javnih pooblastil in državnemu tožilcu določba 12. člena ZVS ne daje pravne podlage za zahtevanje želenih ravnanj verskih skupnosti (da npr. Katoliška Cerkev plača dolgove mariborske nadškofije), pač pa so vsi državni organi in nosilci javnih pooblastil ter državni tožilec v primeru, ko izvedo za razloge za prepoved delovanja verske skupnosti, taksativno navedene v prvem odstavku 12. člena ZVS, po uradni dolžnosti dolžni ravnati v skladu z določbo 12. člena ZVS (npr. podati prijavo državnemu tožilcu ali vložiti tožbo za prepoved delovanja pri upravnem sodišču).
Glede odgovornosti verskih skupnosti (npr. Katoliške Cerkve) za z njimi povezane osebe je aktualno predvsem vprašanje odgovornosti za dolgove z verskimi skupnostmi povezanih pravnih oseb, ki so gospodarski subjekti oziroma gospodarske družbe. Odgovornosti z verskimi skupnostmi povezanih gospodarskih družb ureja statusno pravo. To je tisti del gospodarskega prava, ki obsega pravna pravila, ki urejajo status gospodarskih družb. Njegov poglavitni vir je Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US in 82/13; v nadaljnjem besedilu: ZGD-1). V spornih primerih se problematika odgovornosti za dolgove gospodarskih družb rešuje v sodnih postopkih. Tovrstne spore torej rešuje sodna veja oblasti. Po splošnem pravilu 7. člena ZGD-1 sta podjetnik in družba tista, ki sta odgovorna za svoje obveznosti, in sicer z vsem svojim premoženjem, zakon pa določa, kdaj in kako so poleg družbe odgovorni tudi družbeniki (npr. institut spregleda pravne osebnosti, odgovornost družbenikov osebnih gospodarskih družb itd.). ZGD-1 ne vsebuje nobenih posebnih pravil za odgovornost verskih skupnosti za dolgove z njimi povezanih gospodarskih družb, ki bi verske skupnosti razlikovala od drugih pravnih subjektov. Morebitna posebna pravila za verske skupnosti bi lahko odprla vprašanja diskriminatorne obravnave verskih skupnosti.
V peticiji izpostavljena problematika dolgov iz sfere mariborske nadškofije in z njo povezanih gospodarskih družb rešuje sodna veja oblasti v ustreznih, vnaprej uzakonjenih postopkovnih pravilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr.). Ti postopki (prav tako pa tudi drugi procesni postopki) pa se lahko vodijo le zoper posamezne pravne subjekte (npr. stečajne dolžnike), ki jim pravo priznava možnost biti nosilec pravic in obveznosti (pravno subjektiviteto) in ki so kot taki tudi samostojno pred tem sklepali pravne posle in vstopali v pravna razmerja.
Mag. Darko Krašovec
generalni sekretar
Številka: 09304-1/2015/12
Datum: 26. 2. 2015