Spoštovani,
prejeli smo vaš dopis, v katerem izražate mnenje o odločitvi Varuha človekovih pravic RS (Varuh), da v zadevi obravnave vaših treh peticij s strani državnega zbora ne vložimo kazenskih ovadb zaradi suma storitve kaznivih dejanj po 131. oz. 144. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Nadaljujete, da bi moral Varuh ugotoviti kršitev pravice do peticije ugotoviti tudi v primeru ravnanja Vlade, ki je odgovore poslala z veliko zamudo.
Stališča Varuha glede teh vprašanj smo vam posredovali že v prejšnjem dopisu, zato jih na tem mestu ne bomo ponavljali. Sporočamo pa vam, da se je, kot napovedano v našem dopisu številka 1.3 – 6 / 2014 – 8 – AD z dne 19.03.2015, varuhinja človekovih pravic sestala s predsednico, podpredsednikom in sekretarko Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti (Komisija).
Na sestanku nam je bilo pojasnjeno, da so vlagatelji z obravnavo peticiji v veliki večini primerov zadovoljni. V obdobju desetih let naj bi bil vaš primer prvi primer nezadovoljnega pošiljatelja peticije. Na naš predlog, da bi se pravica do peticije uredila z zakonom odgovarjajo, da se zaradi enega primera ne spreminja zakonov oziroma sprejema novih. Pojasnjujejo še, da se vse peticije vnesejo v informacijski sistem, do katerega imajo dostop vsi poslanci, vsak izmed njih pa po lastni presoji lahko predlaga obravnavo posamezne peticije na seji Komisije, nihče izmed poslancev pa ne more biti prisiljen, da se do peticije opredeli. Pojasnili so, da je Komisija kolegijski organ, sestavljen iz predstavnikov najrazličnejših parlamentarnih strank, ki bi težko oblikovali vsebinski in obrazložen odgovor na peticijo, ki bi dobil večinsko podporo Komisije. Opozorili so tudi na avtonomijo državnega zbora in menili, da Varuh z mnenjem in predlogi Komisiji presega svoje pristojnosti.
Kot smo napovedali že v našem dopisu številka 1.3-6/ 2014 – 8 – AD z dne 19.03.2015, bomo na obravnavani primer opozorili v letnem poročilu Varuha za leto 2015. Naše stališče je, da upoštevaje avtonomijo državnega zbora in njegovih poslancev, ki za svoje odločitve prevzemajo zlasti politično odgovornost, ne gre spregledati, da je pravica do peticije človekova pravica iz 45. člena ustave. Varuh zato vztraja, da je skladno z določbo drugega odstavka 15. člena ustave formalno ustrezna pravno podlaga za ureditev načina izvrševanja pravice do peticije lahko le zakon, ne pa tudi dogovor o načinu dela Komisije ali Uredba, ki za nekatere državne organe, med drugim tudi za državni zbor, sploh ne velja. Varuh zato vztraja pri svojem dolgoletnem predlogu, da se način uresničevanja pravice do peticije uredi z zakonom.
Poleg formalnega zakonsko ureditev tega področja terja tudi vsebinski vidik uresničevanja pravice do peticije. Uresničevanje pravice do peticije je trenutno odvisno od (samo)volje naslovnika. Iz obravnavanega primera je razvidna obravnavi peticij. (Trenutna) vlada je naklonjena, državni zbor pa tako ozki, da je njena vsebina že izvoljena. Poleg tega je iz obravnavanega primera tudi razvidno, da so bile tri peticije, naslovljene na Komisijo, celo s strani istega naslovnika obravnavane različno.
Po Varuhovem mnenju bi moral zato biti sprejet zakon, ki bi med drugim določno opredelil obseg dolžnosti naslovnika peticij, določil, v katerih primerih organ peticije ne obravnava (npr. peticija ni v pristojnosti organa, vsebina peticije je nejasna, žaljiva, itd.), ter odpravil nejasnosti glede vprašanja, kaj s peticijo, če med med njeno obravnavo organu preneha mandat, določen pa bi moral biti tudi rok za posredovanje odgovora na peticijo.
S tem dopisom zaključujemo obravnavo vaše pobude in vas lepo pozdravljamo.
Številka: 1.3 – 6 / 2014 -14 – AD
Datum: 29.06.2015