Prejeli smo vašo pobudo glede spremembe predpisov v zvezi z religiozno duhovno oskrbo v Slovenski vojski, ki se nanaša na izločitev vojaških kuratov kot državnih uslužbencev iz Slovenske vojske. V vaši pobudi predlagate, da se predpisi v zvezi z religiozno duhovno oskrbo spremenijo tako, da duhovniki katoliške in evangeličanske cerkve ne bodo več državni uslužbenci in da za svojo kuratsko službo ne bodo več prejemali javnih sredstev.
Na podlagi 52. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo), 83. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Uradni list RS št. 68/07 in 58/08 – ZSPJS-I) in 6. člena Zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS št. 108/02 – uradno prečiščeno besedilo) za organiziranje in izvajanje religiozne in duhovne oskrbe v Slovenski vojski skrbi Vojaški vikariat, ki je organizacijska enota Slovenske vojske in je popolnjena z vojaškimi uslužbenci, ki so vojaške osebe in vključene v sistem vojaške discipline. V skladu z Zakonom o obrambi je osebje vikariata dolžno, kot vse druge vojaške osebe, ob nastopu vojaške službe opraviti temeljno vojaško usposabljanje ter ob odhodu na katerokoli misijo še dodatno usposabljanje. Osebje Vojaškega vikariata skrbi za organizacijo in izvajanje duhovne oskrbe med usposabljanjem in na vajah v in izven države, zlasti pa za zagotavljanje duhovne oskrbe v mednarodnih operacijah in misijah. Te operacije in misije se izvajajo v različnih varnostnih in drugih razmerah. Pripadnikom kontingentov je gibanje omejeno in številne omejitve veljajo tudi pri drugih oblikah vojaškega delovanja, kot so usposabljanja, vaje in podobno. Dosedanje izkušnje so pokazale, da je takšen opisan način organiziranosti in zagotavljanja religiozne duhovne oskrbe in duhovne oskrbe sploh, ustrezen in primerljiv z vojaškimi organizacijami drugih držav.
Vsi pripadniki Vojaškega vikariata, skladno z Zakonom o obrambi in Uredbo o vojaških uslužbencih (Uradni list RS, št. 54/03 in 119/07), ki izvajajo religiozno duhovno oskrbo, razen administrativnega osebja, so razporejeni na formacijske dolžnosti vojaških uslužbencev in uvrščeni v razrede vojaških uslužbencev. Navedeno velja tudi za namestnika načelnika vojaškega vikariata, ki je v vaši pobudi posebej izpostavljen.
V zvezi s 5. točko, navedeno v vašem predlogu, kjer menite, da je vojaški vikariat dvakrat neustaven, pa vam sporočamo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-92/07 v delu, ko je presojalo versko duhovno oskrbo v vojski, zavzelo stališče, da je glede na vse okoliščine, zakonodajalec po mnenju sodišča utemeljeno ocenil, da terjata večja pogostost ločenosti iz splošnega družbenega okolja (večja številčnost operacij na tujem) in tipična narava vojaške službe (ki intenzivneje in pogosteje vključuje moralne in etične dileme vesti, kakršne lahko lajša verska duhovna oskrba) večji obseg zagotavljanja verske duhovne oskrbe. S tem je zakonodajalec izvršilni oblasti omogočil način organiziranja verske duhovne oskrbe v vojski, ki bo zagotavljal njeno stalnost (npr. s stalno prisotnostjo ustreznih duhovnikov). Če je izvrševanje verske duhovne oskrbe organizirano tako, da je nenehno na voljo, so ga po naravi stvari lahko deležni tudi tisti pripadniki vojske, ki jim gibanje ni omejeno (U-I-92/07 – 175.). Ustavno sodišče se je točki 169. jasno izreklo, da obseg zagotavljanja verske duhovne oskrbe v vojski ni neskladen z načelom nevtralnosti (kot osrednje sestavine načela o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave).
V zvezi s tem je treba pojasniti, da je bil na podlagi 52. člena Zakona o obrambi sprejet Pravilnik o organizaciji religiozne duhovne oskrbe (Uradni list RS, št. 58/03), ki določa organizacijo in način izvrševanja religiozne duhovne oskrbe vojaških oseb in civilnih oseb, ki delajo v Slovenski vojski. Pravilnik v svojem 2. členu določa, da imajo vojaške in civilne osebe med vojaško službo oziroma delom v vojski pravico do nemotenega izpovedovanja svoje vere v skladu z zakonom in pravili službe v Slovenski vojski. Sledi mu 3. člen, ki je organizacijske narave in določa, da religiozno duhovno oskrbo v Slovenski vojski organizira Vojaški vikariat Generalštaba Slovenske vojske, vodi pa ga vojaški vikar. Najpomembnejši člen pravilnika, ki je temeljnega pomena za razumevanje načina delovanja oziroma zagotavljanja religiozne duhovne oskrbe, je 4. člen. V njem je določeno, da Vojaški vikariat skrbi, da je vojaškim in civilnim osebam različnih veroizpovedi med vojaško službo oziroma delom v vojski zagotovljena religiozna duhovna oskrba. Osebje Vojaškega vikariata mora biti na razpolago vojaškim in civilnim osebam za pogovor, nasvet in podporo. Osebje Vojaškega vikariata organizira in vodi bogoslužne obrede in shode za vojaške in civilne osebe njim lastne veroizpovedi, za vojaške in civilne osebe druge veroizpovedi jih organizira in nanje povabi duhovnike ustrezne veroizpovedi. Pri organiziranju religiozne duhovne oskrbe mora biti zagotovljen enakopraven položaj verskih skupnosti ter vojaških in civilnih oseb, ne glede na njihovo vero. V 5. členu omenjenega pravilnika je med drugim določeno, da so poveljujoči v Slovenski vojski pri uresničevanju pravice do religiozne duhovne oskrbe dolžni po dogovoru z Vojaškim vikariatom in vodstvi verskih skupnosti, omogočiti razgovore ali predavanja z versko vsebino za vojaške in civilne osebe, ki to želijo; dopustiti morajo prosto vnašanje verske literature in tiska v vojaške objekte ter zagotoviti uradnim predstavnikom verskih skupnosti enake možnosti in način vstopa v območje in prostore vojaških objektov, v katerih se izvajajo aktivnosti v skladu s tem pravilnikom.Slovenski vojski je religiozno duhovna oskrba opredeljena tudi v skladu s Sporazumom med Slovensko škofovsko konferenco in Vlado Republike Slovenije o duhovni oskrbi vojaških oseb v Slovenski vojski, ki je bil podpisan 21. 9. 2000 in Sporazumom med Evangeličansko Cerkvijo v Republiki Sloveniji in Vlado Republike Slovenije o duhovni oskrbi vojaških oseb v Slovenski vojski, ki je bil podpisan 20. 10. 2000, pa tudi z vidika 12. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (Uradni list RS, št. 13/04).
Po naši oceni je pravica do religiozne duhovne oskrbe vojaških oseb urejena v skladu z Ustavo, mednarodnimi akti, vključno z določili mednarodnega vojnega in humanitarnega prava in v celoti mednarodno primerljiva. Podobne rešitve imajo večinoma vse države članice EU in Nata.Andreja Katič ministricaS spoštovanjem,Osebje Vojaškega vikariata organizira in vodi bogoslužne obrede in shode za vojaške in civilne osebe njim lastne veroizpovedi, za vojaške in civilne osebe druge veroizpovedi pa jih organizira in nanje povabi duhovnike ustrezne veroizpovedi. Pri organiziranju religiozne duhovne oskrbe mora biti zagotovljen enakopraven položaj verskih skupnosti ter vojaških in civilnih oseb, ne glede na njihovo vero. V zvezi s tem bi tudi poudarili, da osebje vojaškega vikariata, ob tem, da na prošnjo zagotovi stik z duhovnikom pripadnikove lastne veroizpovedi, v primerih, ko opravljajo blagoslovitve, molitve in nagovore (ob pomembnejših praznikih in dogodkih) le-te opravi »v imenu vseh« in takrat ne imenuje Boga po imenu katerekoli verske skupnosti, temveč uporablja splošno izrazoslovje.
Številka: 007-66/2015-3 z dne 29.05.2015
Dokument GSV RS št. 81200-1/2015/2 z dne 4. 5. 2015