Koalicija za ločitev države in cerkve je na Vlado Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) naslovila Peticijo za odpravo državnega financiranja rimskokatoliške cerkve. Peticija za odpravo državnega financiranja rimskokatoliške cerkve (v nadaljnjem besedilu: peticija) vsebuje zahtevo za odpravo »vsakršnega državnega financiranja verskih skupnosti«, čeprav je iz poimenovanja peticije in iz besedila peticije razvidno, da peticija prvenstveno zahteva ukinitev »vsakršnega državnega financiranja rimskokatoliške cerkve oziroma pravilno vsakršnega državnega financiranja Katoliške Cerkve«. Iz registra cerkva in drugih verskih skupnosti, ki ga v skladu z 19. členom Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – Odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13; v nadaljnjem besedilu: ZVS) vodi Ministrstvo za kulturo, je razvidno, da je vanj vpisana verska skupnost z imenom: Katoliška Cerkev. Utemeljitev peticije se sklicuje na razloge neustavnosti vsakršnega državnega financiranja verskih skupnosti, velikosti premoženja verskih skupnosti oziroma Katoliške Cerkve in obstoj pravne ureditve oprostitve plačila uporabe stavbnega zemljišča za verske objekte verskih skupnosti oziroma Katoliške Cerkve ter oprostitve verskih skupnosti oziroma Katoliške Cerkve plačila davka na dediščine in darila.
Pravno stališče oziroma izhodišče peticije, da je zaradi načela ločitve države in verskih skupnosti iz 7. člena Ustave Republike Slovenije »vsakršno državno financiranje verskih skupnosti oziroma Katoliške Cerkve neustavno«, je pravno zmotno, ker ne upošteva ustavnosodne razlage navedenega načela, ki jo je v ustavnosodni odločbi št. U-I-92/07 (Uradni list RS, št. 46/10; v nadaljnjem besedilu: ustavnosodna odločba) podalo Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ustavno sodišče).
V 130. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe ustavno sodišče ugotavlja, da državno financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz človekove pravice svobode vesti (41. člena Ustave Republike Slovenije; v nadaljnjem besedilu: ustava), zato posamezniki praviloma nimajo pravice zahtevati, naj jim država financira uresničevanje te pravice, razen v primerih izjemnih okoliščin, ko je financiranje katerega od vidikov verske dejavnosti nujno (npr. vojaške misije v tujini), in da državno financiranje verskih skupnosti samo po sebi, če ga država omogoča, ni ustavno nedopustno, če ne nasprotuje načelu ločenosti države in verskih skupnosti (zlasti zahtevi po svetovnonazorski oziroma verski nevtralnosti države).
Splošna pravna pravila državnega posrednega financiranja verskih skupnosti na področjih socialne države je iz 20. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76 in Uradni list RS, št. št. 10/91, 22/91, 13/93 – ZP-G, 66/93 – ZP-H, 29/95 – ZPDF, 59/02 – ZJZ, 60/05 – ZJZ-A in 14/07 – ZVS) in tretjega odstavka 29. člena ter 5. člena ZVS z obrazložitvijo ustavnosodne odločbe izluščilo ustavno sodišče.
Tako je ustavno sodišče ugotovilo, da država lahko gmotno (proračunsko) podpira samo tiste registrirane verske skupnosti, ki so splošnokoristne tudi za širšo družbeno skupnost, ker so dejavne na področjih, ki sicer sodijo v okvir socialne države (132. točka obrazložitve ustavnosodne odločbe) in da merila ter postopke za tovrstno državno gmotno podpiranje (posredno proračunsko financiranje) verskih skupnosti določajo temeljne določbe za dodelitve državnih subvencij, pomoči ali drugih oblik financiranja, ki jih določata Zakona o javnih financah ter Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, po katerih se tovrstna proračunska sredstva dodeljujejo na podlagi javnih razpisov (137. točka obrazložitve ustavnosodne odločbe).
Ker je ustavno sodišče v 6. točki obrazložitve odločbe številka U-I-354/06-13 (Uradni list RS, št. 104/08) ugotovilo, da ustavna načela iz 7. člena ustave (ločitve, enakopravnosti in svobodnega delovanja) ne določajo le položaja verskih skupnosti v razmerju do države v ožjem smislu, temveč zavezujejo tudi samoupravne lokalne skupnosti (občine), bi bila možna pričakovana razlaga navedenih izluščenih pravnih pravil, da se ta poleg državnega proračunskega financiranja verskih skupnosti na področjih socialne države uporabljajo tudi za enakovrstno financiranje verskih skupnosti iz proračunov lokalnih skupnosti.
Uresničevanje izluščenih splošnih pravnih pravil o državnem (proračunskem) financiranju verskih skupnosti odpira še vprašanje neposrednega prejemnika navedenega državnega proračunskega financiranja, ki je povezano z npr. vprašanjem izpolnjevanja pogoja predpisane pravnoorganizacijske oblike oziroma vrste pravne osebe, ki jih država predpisuje za vse subjekte, ki želijo opravljati organizirano dejavnost na področjih, ki sodijo v okvir socialne države.
V 93. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe je ustavno sodišče pri razlagi načela ločitve države in verskih skupnosti, tako kot v vseh dosedanjih ustavnosodnih odločbah, s katerimi je določilo vsebino navedenega pravnega načela, ugotovilo, da le-to ne omejuje dejavnosti cerkve oziroma verskih skupnosti na nekaterih področjih, npr. na področju karitativne dejavnosti, izobraževanja itd., kjer lahko verske skupnosti ob enakih pogojih kot državljani opravljajo te dejavnosti.
V 48. točki obrazložitve interpretativne odločbe ustavnega sodišča št. Rm-1/02 (Uradni list RS,
št. 118/03) ustavno sodišče npr. ugotavlja, da je Katoliška Cerkev (enako velja za druge verske skupnosti) na področju vzgoje in izobraževanja glede ustanavljanja in opravljanja šol vseh vrst in stopenj, dijaških in študentskih domov drugih izobraževalnih in vzgojnih ustanov dolžna upoštevati zakonodajo Republike Slovenije ter se v opombi št. 50 za področje šolstva konkretno sklicuje na 1. in 2. člen Zakona o zavodih in Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki omogočata in pravno urejata delovanje zasebnih šol, ki jih kot zavode na področju vzgoje in izobraževanja lahko ustanovijo domače in tuje fizične ter pravne osebe, če ni za posamezno dejavnost ali posamezne vrste zavodov z zakonom drugače določeno. Navedeno interpretativno odločbo morajo pri izvrševanju Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih; Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 4/04) upoštevati vsi državni organi Republike Slovenije. Iz navedenega je razvidno, da verske skupnosti »ne-verske dejavnosti« npr. dejavnost izobraževanja opravljajo ob enakih pogojih kot državljani v skladu z veljavno področno zakonodajo, ki za opravljanje tovrstne dejavnosti (npr. izobraževanja) lahko predpisuje uporabo posebne vrste pravne osebe (npr. zavoda).
Verske skupnosti za opravljanje navedenih dejavnosti lahko v skladu s pravnim redom ustanovijo z njimi povezane pravne osebe (zavode, društva, gospodarske družbe …), ki so neposredne prejemnice državnih sredstev.
Primer neposrednega državnega financiranja religije/verskih skupnosti oziroma verske dejavnosti verskih skupnosti je npr. posebna pravica verskih skupnosti iz 27. člena ZVS, ki do sedaj še ni bila predmet ustavnosodne presoje. Določba 27. člena ZVS nalaga državi državno financiranje posebne pravice verskih skupnosti – pravice do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti, ki jo literatura praviloma razume kot neposredno državno financiranje religije/verskih skupnosti oziroma financiranje verske dejavnosti verskih skupnosti. Iz 123. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe je razvidno, da državno financiranje posebnih pravic verskih skupnosti (med katere je zakonodajalec umestil tudi pravico iz 27. člena ZVS) ni v neskladju z ustavo, če se v konkretnem primeru zagotovi ločenost države in verskih skupnosti (versko nevtralnost države) in enakopravno obravnavo verskih skupnosti. Kriteriji razlikovanja med tistimi verskimi skupnostmi, ki jih lahko financira država in s tem lahko pridobijo dodatne ugodnosti, in tistimi, ki se za to ne morejo potegovati, ne smejo biti nerazumni oziroma arbitrarni (spoštovati morajo načelo enakopravnosti verskih skupnosti iz 7. člena ustave kot posebni izraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave). Iz 124. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe je razvidno, da je npr. število vernikov ustrezen kriterij oziroma zakonodajna rešitev, ki omogoča registriranim, starejšim in večjim verskim skupnostim posebne pravice, ki jih prvi odstavek 41. člena ustave ne zahteva in ki niso v neskladju s prvim odstavkom 7. člena ustave. Po oceni vlade je 1000 pripadnikov registrirane verske skupnosti na enega verskega uslužbenca razumen in nearbitraren kriterij za pridobitev posebne pravice, ki spoštuje načelo enakopravnosti in ki ga lahko s pridobitvijo novih pripadnikov in članov izpolnijo vse verske skupnosti.
V 145. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe ustavno sodišče izrecno ugotavlja, da čeprav državno financiranje verske duhovne oskrbe v zaporih in bolnišnicah ne sodi v okvir človekove pravice, lahko država navedeni dejavnosti financira v obsegu in na način, ki morata biti skladna z ustavno zapovedano versko nevtralnostjo države.
Glede domnevne velikosti premoženja verskih skupnosti in oprostitve plačila uporabe stavbnega zemljišča za verske objekte ter oprostitve verskih skupnosti plačila davka na dediščine in darila vlada ugotavlja, da je njihovo vrednotenje v polju proste presoje zakonodajalca oziroma izvršilne veje oblasti, ki v praksi praviloma pripravlja predloge zakonov. Vlada nasprotuje navedenim razlogom in meni, da ti niso tehtni zaradi obstoja temeljnega tehtnega razloga za državno financiranje verskih dejavnosti, to je podpiranja izvrševanja človekove pravice. V 103. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe ustavno sodišče namreč izrecno ugotavlja, da ne more biti sporno, če zakonodajalec na splošno ocenjuje, da verske skupnosti s svojim temeljnim poslanstvom (s skrbjo za versko svobodo kot človekovo pravico) opravljajo pomembno in koristno vlogo z vidika utrjevanja človekovega dostojanstva v sodobni demokratični družbi, ki presega zgolj zasledovanje individualnih ciljev.
Mag. Darko Krašovec
generalni sekretar
Številka: 09304-1/2015/10
Datum: 26. 2. 2015