Spoštovani!
Zahvaljujemo se vam za odgovor z dne 29.5.2015, št. 007-66/2015-3.
V svojem odgovoru navajate, da je pravica do religiozne duhovne oskrbe urejena v skladu z Ustavo RS. To ne drži vsaj v primeru, navedenem v nadaljevanju, ta primer pa je bil naveden tudi v naši osnovni pobudi. Glede ostalih stališč ustavnega sodišča glede vsebine naše pobude pa menimo, da nas ne zavezujejo in zato so naša stališča drugačna.
Ustavno sodišče se je v znani odločbi št. U-I-92/07 ukvarjalo tudi s presojo zaposlovanja duhovnikov in v zavodih za prestajanje kazni in bolnišnicah z vidika načela ločenosti države in verskih skupnosti. V točki 147 je med drugim zapisalo:
Mera dopustnega sodelovanja pa je prekoračena v primeru, ko država (ministrstvo) – ne da bi bilo to nujno za izvrševanje človekove pravice iz prvega odstavka 41. člena Ustave – za zagotavljanje verske duhovne oskrbe v zaporih in javnih bolnišnicah sklene delovno razmerje z duhovnikom. Zid med državo in verskimi skupnostmi varuje v obeh smereh – varuje tako verske skupnosti pred vplivom države kot tudi državo pred poistovetenjem s katero od verskih skupnosti –, vse zaradi spoštovanja posameznikove verske svobode. Državno zaposlovanje duhovnikov za opravljanje verske duhovne oskrbe v zaporih in bolnišnicah je ustavno nedopustna vrzel v tem zidu, ki učinkuje v obe od navedenih smeri. Duhovnik, ki ga za opravljanje verske duhovne oskrbe zaposli država (njeni organi), že samo s tem, ker je njen uslužbenec (in s tem že na simbolni ravni povezan z državo), vsaj navzven, v očeh tretjih, izgubi nekaj tipično verskega, gotovo nekaj versko avtonomnega. Pri opravljanju verske duhovne oskrbe ni lojalen samo svoji verski skupnosti, ampak tudi svojemu delodajalcu – državi (pojmovani v širšem smislu). Državno zaposlovanje duhovnikov za opravljanje verske službe v zavodih za prestajanje kazni in javnih bolnišnicah torej nedopustno izpodjeda avtonomijo verskih skupnosti in njenih duhovnikov, ki je sestavina načela o ločenosti države in verskih skupnosti v širšem smislu. Na drugi strani zaposlitev duhovnikov v državnem organu za opravljanje verske službe vzpostavlja pomembno institucionalno vez med državo in verskimi skupnostmi. Duhovnik, ki kot uslužbenec države opravlja versko duhovno oskrbo, čeprav ni uradnik, do neke mere simbolizira državo. Pomembno je, da je ta simbolna vez prepoznavna tudi navzven, v odnosu do tretjih (neverujočih in drugače verujočih). V tem smislu institucionalna vključitev duhovnikov v korpus države simbolizira, da je država tista, ki s svojim aparatom neposredno izvršuje versko duhovno oskrbo v teh zavodih in bolnišnicah. Pomeni njeno simbolno istovetenje z vero oziroma verskimi skupnostmi in s tem negacijo nevtralnosti. Tako intenziven način podpornega delovanja države pri omogočanju verske duhovne oskrbe v zaporih in bolnišnicah glede na navedeno presega meje, določene z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave, zato je z njim v neskladju. Glede na to je Ustavno sodišče razveljavilo tretji odstavek 24. člena ZVS, kolikor omogoča zaposlovanje duhovnikov.
Iz navedenega je jasno razvidno, da zaposlovanje duhovnikov v državnih organih ni dovoljeno, saj je v nasprotju z načelom ločenosti države in verskih skupnosti. Čeprav je to stališče navedeno glede omenjenih zavodov, pa mora veljati za vse državne organe oz. javne zavode, saj gre za identične situacije. Ker so duhovniki v vikariatu ministrstva za obrambo zaposleni pri državnem organu in delujejo v smislu nudenja verske oskrbe, je jasno, da je njihova zaposlitev v ministrstvu protiustavna. Da je temu tako, izhaja npr. tudi iz izjav direktorja urada za verske skupnosti dr. Gregorja Lesjaka, ki smo jih navedli v naši osnovni pobudi.
Zato predlagamo, da našo pobudo še enkrat preučite, vsaj v delu, navedenem zgoraj, in pripravite takšne spremembe predpisov, da bo pravno stanje na tem področju usklajeno z ustavo.
Pozivamo vas, da nam sporočite, kaj boste oz. ste storili v smislu te dodatne pobude.
Hvala in lep pozdrav!
28.7.2015